SAM_5723

Kako torej izgleda vse to v praksi?

Kot prvo, potrebno se je odpovedati testeninam, rižu, kruhu, krompirju, mleku, sirom in vsem standardnim slaščicam. Zame osebno je bilo najtežje (in največ skomin) s kruhom in sladicami. Pravzaprav sem šele preko prehoda na AIP dieto ugotovila, kako zelo sem zasvojena s sladkorjem. Prej bi si blažjo lakoto (in kakršnekoli druge stiske) potešila s kakim piškotom, čokolado ali kosom kruha, zdaj vse to odpade. In še nekaj velja: za uspeh se je res potrebno držati protokola 100%, torej ni prostora za manjše zdrse (v obliki občasnega kosa torte).

Potrebno je opustiti tudi vse stročnice in kosmiče, kar je bilo zame, kot bivšo vegatarijanko, težko glede na moj stil kuhanja in prehranjevanja. Nič več leče, humusa, različnih jedi iz fižola. In ker so izpadle vse žitarice, sem se morala posloviti tudi od dveh meni ljubih tradicionalnih jedi: žgancev in ričeta.

Malo se mi je zataknilo tudi pri začimbah, saj sem imela rada začinjeno hrano in sta bila poper in čili del mojega vsakdana. Vendar pa so se zdaj brbončice kar dobro navadile in lepo popestrim jedi z raznimi svežimi listnatimi zelišči, ingverjem in kurkumo. Slednja sta prepoznana po svojem protivnetnem potencialu, tako da ju uporabljam dnevno.

Sama nisem nikoli dobro prenašala alkohola (kar je v mojem primeru najbrž povezano s histaminsko intoleranco, vendar o tem kdaj drugič), tako da opustitev tega ni bil problem. S kavo sem pa tako nehala že leta nazaj.

Kuhinjo so zapustila tudi vsa rastlinska okolja, tako da zdaj za čisto vse uporabljam olivno in kokosovo olje. Veliko vključujem tudi kokosovo mleko, s katerim pogosto prelijem sadje (da si zmanjšam reakcijo prehitrega dviga krvnega sladkorja, ki mi ga sadje včasih povzroči – inzulinska rezistenca je pogosta pri avtoimunih obolenjih) ali ga dodam zelenjavnim in mesnim omakam.

V restavracije skorajda več ne grem (je preveč možnosti, da po pomoti pride do mešanja s sestavinami, ki mi lahko povzročijo reakcijo). Srečanja s prijatelji tako ponavadi omejim na skodelico čaja.

Kolikor je mogoče kupujem doma pridelano zelenjavo in meso, ki je vzrejeno po bolj humanih metodah (Perutnina Ptuj ima linijo, ki podpira živalim prijazno vzrejo in upam, da to kar piše na embalaži tudi drži). Je pa taka prehrana dražja (plus nekateri prehranski dodatki, o katerih več kdaj drugič), tako da moram biti tudi realna, koliko si lahko privoščim.

Potem, ko mi je bilo odvzeto toliko kulinaričnih dobrot, ki so predstavljale tudi vir druženja in zadovoljstva, je bilo potrebno predrugačiti veliko stvari. Predvsem v glavi. Osredotočiti se je bilo potrebno na tisto, kar še lahko uživam in razviti nova zadovoljstva.

Zdaj pač veliko časa preživim v kuhinji, ker kuhanje vzame več časa. Za zajtrk na primer ne morem enostavno pojesti kosmičev z jogurtom ali pa kosa kruha z marmelado. Ne, skuhati si moram čisto pravi obrok: včasih juhico, včasih zelenjavo in meso. Tudi posode je veliko več, zaradi česar sem si (končno) omislila pomivalni stroj (hvala mami in oči).

Sem pa začela v kuhanju veliko bolj uživati in ceniti svojo hrano. Prej je bila vir goriva in hedonističnega užitka, zdaj je zdravilo. In vsakič, ko pripravljam hrano, se spomnim na to in se počutim hvaležno, da imam dostop do hrane, ki dobro vpliva na moje telo in mi pomaga pri zdravljenju.