img_2627
Kako visoko bom lahko spet poletela?

Z avtoimunim paleo protokolom sem začela pred natanko 8 meseci, 12. decembra 2015. Ja, saj vem, osem mesecev se ne sliši tako zaokroženo kot običajne obletnice. Vendar sem se vseeno odločila za pregled in bilanco svojega trenutnega stanja. Minilo je že kar nekaj časa od kar sem zaužila svoj zadnji piškot, kos pizze ali kozarec vina, torej bi po vsem tem odrekanju pričakovali kakšne pozitivne spremembe.

Če ste mi vsaj malo podobni, potem najbrž najbolj verjamete lastnim izkušnjam. Šele ko nekaj deluje na meni, lahko ta pristop res podprem. Vendar pa so me  pripovedi drugih ‘AIP-ejevcev’ (posameznikov z avtoimunimi obolenji, ki uporabljajo avtoimuno paleo dieto) vzpodbudile, da sem z vso to norostjo sploh začela. Včasih imajo tudi posredne izkušnje svojo vrednost, sploh če pripadajo osebi, ki se sama srečuje s podobnimi izzivi kot mi.

Tole je torej moja dosedanja izkušnja.

Težave in simptomi pred decembrom 2015 (večinoma v skladu z mojo diagnozo spondiloartritisa):

  • 24 ur na dan bolečine v hrbtu (ledveni del in križ).
  • 24 ur na dan bolečine v obeh nogah (bolj izrazito na desni strani), ki so bile občasno tako hude, da sem zmogla le nekaj korakov.
  • Okorelost v hrbtenici, ki mi je preprečevala različne gibe, predvsem pa se nisem mogla skloniti naprej.
  • Malo energije in potreba po pogostih počitkih, predvsem zaradi bolečin in okorelosti (ves čas sem imela občutek, da na hrbtu nosim težak nahrbtnik).
  • Pogoste kandida infekcija (vsak mesec!).
  • Občasno občutek, da imam težave z dihanjem (okorelost v prsnem košu).
  • Mravljinčenje v nogah in rokah.
  • Telesna teža je padla na drastičnih 43 kilogramov (mislim, da je veliko ljudi mislilo, da imam prehransko motnjo).
  • Omejena sem bila na življenje v hiši, saj nisem zmogla niti manjših naporov in poti (vse nakupe hrane in drugih stvari je tako zame opravljal moj fant).
  • Občutek depresije in stalne skrbi, saj nisem vedela, kam vse to pelje in kako bom zmogla v prihodnosti.

*Pred uvedbo avtoimune paleo diete sem bila na nesteroidnih protivnetnih zdravilih, ki so nekatere simptome začasno omilili.*

Moje današnje stanje:

  • Edini ostanek bolečine je občasno kljuvanje v desnem sakroiliakalnem sklepu (kjer je tudi MR v začetku pokazala vnetje), bolečino bi ocenila na 20% prejšnje. Mine sama po sebi, po nekaj urah, in me ne ovira pri aktivnostih.
  • Bolečin v nogah ni več. Zdaj grem vsako jutro na nekaj kilometrov dolg sprehod z mojim zvestim kužkom, ki me je prenašal tudi, ko ga nisem mogla peljati ven.
  • Okorelost v hrbtenici je minimalna, ponavadi zjutraj, in izzveni po 15 do 30 minutah oziroma z raztezanjem. Vse gibe zdaj izvajam ne samo v enakem obsegu kot pred boleznijo, ampak celo v večjem (glej moj blog o jogi).
  • Raven energije še vedno ni enaka kot pred boleznijo, vendar pa je občutno boljša in počitke potrebujem le redko. Ko se počutim utrujeno, si opomorem veliko hitreje.
  • Mravljinčenje je še vedno prisotno, vendar je omejeno na desno roko in občasno na noge (po daljši hoji). So pa tudi dnevi, ko povsem izzveni.
  • Pridobila sem 6 kilogramov in kmalu bom dosegla svojo prejšnjo težo (Večina ljudi na tej dieti sicer izgubi precej teže, vendar pa je meni očitno pomagala pri vzpostavitvi ravnovesja in boljši absorbciji, uživam pa tudi skoraj neomejene količine zdravih maščob, predvsem kokosovo olje, olivno olje in kokosovo mleko).
  • Kandida infekcije nisem imela že 5 mesecev! Mislim, da je to posledica AIP diete, ki je izločila hrano teh gljivic (sladkor) ter pa uporaba origanovega olja (glej moj blog na temo kandida infekcije)
  • Nobenih težav z dihanjem, prsni koš je povsem normalen.
  • Udeležujem se aktivnosti izven hiše in sama skrbim zase. Moram sicer paziti, da se preveč ne utrudim, vendar mi gre večinoma zelo dobro.
  • Boljše psihično počutje. Včasih me še vedno preplavijo dvomi in skrbi, vendar pa na splošno na stvari zdaj gledam veliko bolj pozitivno in se veselim prihodnosti.

*Od 21. januarja 2016 ne jemljem nobenih zdravil (po posvetu z revmatologinjo).*

 Če povzamem: ne morem sicer trditi, da sem zdaj ves čas brez simptomov, sem pa občutno bolje, kot sem bila pred 8 meseci. In nimam občutka, da sem že dosegla svoj plato. Sploh v zadnjih dveh mesecih se je moje počutje še izboljšalo. Drugi ‘AIP-ejevci’ poročajo, da traja tudi do dve leti, da se koristi avtoimune paleo diete polno izrazijo. Telo pač potrebuje čas, da si opomore. In ta čas mu je treba dati.

Zakaj mislim, da je moje izboljšanje posledica uporabe avtoimunega paleo protokola?

O tem bom najbrž morala napisati samostojen blog, saj je današnji zdaj že zelo obsežen. Upam, da se torej že kmalu spet beremo…