img_2675

Če bi me vprašali, kaj je poleg prehrane najbolj vplivalo na izboljšanje mojega stanja, bi rekla, da sprememba v doživljanju bolezni. Spomnim se, kako sem že pred časom prebrala članek Eileen Laird ‘My body is not My Enemy’. Takrat se je v meni nekaj premaknilo.Spat sem šla v solzah in se prebudila spočita, kar zame ni bilo več običajno. Naenkrat sem začela gledati na svoje telo in proces zdravljenja z drugačnimi očmi. Počutila sem se osvobojeno na nek nov način. Članek res toplo priporočam. Določeni citati so mi bili še posebno blizu in tega sem si celo obesila na ogledalo:

My body needs my love, not my anger. (Moje telo potrebuje mojo ljubezen, ne jezo.)

Začela sem graditi nov odnos do telesa in to je še danes pomemben (morda celo najpomembnejši) del mojega zdravljenja.

Od boja k sožitju

Pri avtoimunih bolezenih je pogosto zelo poudarjen medicinski vidik. Telo napada samega sebe – takó dinamiko razloži medicina. In v tej izjavi je nekaj nenaravnega, kar nas naravna proti lastnemu telesu. Rečeš si nekaj takega: »Če se telo bori proti meni, bom pa jaz udarila nazaj. Bom že premagala to nadlogo in pokazala, da zmorem!« Boriti se, premagati – to se sliši zelo militantno, mar ne?

In namesto, da bi telesu prisluhnili, se začnemo z njim boriti. Spomnim se jeze, ki sem jo čutila do lastnega telesa. Zakaj ne morem več iti na sprehod? Zakaj ne zmorem več enostavnih opravil? Čutila sem, da me je telo pustilo na cedilu. Da sva naravnana drug proti drugemu.

Potem pa sem kar naenkrat uvidela, da temu ni tako.

Začutila sem, kako zelo se moje telo trudi zame. In trudilo se je že leta in leta. Jaz pa sem ga na nekem nivoju zanemarjala. In zdaj je čas, da to spremenim. Začutila sem ljubezen in zaščitništvo, ki ju čutiš do nekoga, ki ti je drag. Ali boš jezen na svojega otroka, ko je bolan? Seveda ne. Negoval ga boš in mu pomagal pri okrevanju.

Začutila sem, da je prišel čas, da poskrbim za svoje telo in mu namenim potrebno skrb. In ko sem prišla do tega spoznanja, sem se premaknila korak naprej.

Namesto želje po remisiji sprejemanje tega trenutka

Spoznala sem tudi, da se veliko ljudi (vključno z mano) loti avtoimunega paleo protokola v želji, da bi dosegli stanje brez simptomov. Želimo se vrniti v fizično stanje, ki smo ga poznali prej. Hrepenimo po remisiji.

Tudi to je neka oblika zavračanja lastnega telesa. Neko podzavestno sporočilo, da nismo dovolj dobri, da moramo biti drugačni, boljši, bolj zdravi. Kaj pa, če smo popolni taki, kot smo v tem trenutku? Tudi kadar nas boli, smo utrujeni in se komaj vlečemo naokrog.

Zdaj ‘slabe dni’ (ki so bolj ‘slabe ure’) preživim drugače kot sem jih včasih. Ne spravijo me več v paniko in nezadovoljstvo. Ob takih dnevih poizkušam telo vzljubiti še bolj in uživati v dnevu, kakršen pač je. To lahko pomeni, da malo poležim in pogledam kak film.  Pri tem pa se ne počutim krivo, češ da bi morala biti bolj produktivna. Ne. Tako pač je. In je OK.

Avoimuna bolezen mi je prinesla zavedanje lastne minljivosti in umrljivosti. In zdaj ko sem (do neke mere) predelala določene stiske in procese, resnično spoštujem svoje telo in ga ne silim v zdravljenje. Zaupam mu.

Nič več občutka stalne borbe in dualnosti. Kakšno olajšanje!