Več razlogov je, da že dalj časa nisem ničesar zapisala na teh straneh. Selitev in prekinitev romantičnega razmerja sta me kar precej okupirali na različnih nivojih. Vendar pa je najbrž večji razlog ta, da sem se počutila malo zasičeno z različnimi viri informacij, blogi, spletnimi stranmi. Za nekaj časa sem se tako distancirala od avtoimune skupnosti, ki sem ji prej dnevno sledila. Zdelo se mi je namreč, da je moja želja po informiranosti začela mejiti na obsedenost. Vendar pa me občasna sporočila bralcev bloga vedno ganejo in če moje izkušnje lahko nekomu vsaj malo pomagajo, to pisanje ni brez smisla.

V zadnjih mesecih sem veliko delala na tem, da bi se še bolj približala sebi in dala svojemu telesu ljubezen, ki jo potrebuje. Zdaj dnevno prakticiram kratko meditacijo (poleg joge). Kot začetni vir navodil mi je služila tudi stran 10% Happier, ki vsebuje nekaj brezplačnih lekcij in predavanj o meditaciji (‘mindfulness meditation’). Strani ne reklamiram, navajam jo samo kot primer, ki mi je omogočil, da sem osvojila neke osnove in lahko zdaj samostojno vadim.  Raziskave s področja ‘mindfulness meditation’ kažejo, da redne meditacije spremenijo delovanje naših možganov. Določeni deli možganov postanejo bolj aktivni (limbični sistem), medtem ko se zmanjša aktivnost v delih povezanih z dnevnim sanjarjenjem in uhajanjem misli. Ta sprememba v možganih nas posledično naredi bolj zadovoljne. Študije kažejo tudi, da meditacija lahko pomaga pri obvladovanju kroničnih bolečin, kot tudi pri drugih bolezenskih stanjih, kot na primer pri raku, virusu HIV, zasvojenosti in duševnih motnjah. Če vas zanima več o znanosti o meditaciji, si lahko pogledate stran University of California Mindfulness Awareness Research Center.

Sama opažam majhne (nekaj, česar drugi najbrž ne bi opazili), vendar pomembne,  spremembe v svojem doživljanju stvari od kar dnevno vadim. Bolj se lahko distaniciram od stvari in nekaj, kar me je prej frustriralo (npr. hrup sosedov), me zdaj ne moti več. Če se pojavi simptom (pri meni je to ponavadi najprej bolečina v ritnici in spodnjem delu hrbta ter nogi), mi tako meditacija izredno pomaga pri obvladovanju stanja. Prej bi me takoj zagrabila panika, da se vse spet začenja in bom v agoniji do konca svojih dni (malo pretiravam). Zdaj pa bolečino lahko le spremljam in ji pustim, da steče čez telo.

V januarju sem imela tudi kontrolo pri revmatologu, ki je potrdila, da je bolezen v mirovanju. Sem pa naletela na odprto revmatologinjo, ki se ji je zdel moj pristop zelo zanimiv. Povedala je tudi, da sliši od kar nekaj pacientov, da sprememba prehrana izboljša njihovo stanje (to je najbrž povedala ‘off the record’) in izločitev glutena se ji ni zdela napačna. Ponavadi me zdravniki (na primer moja osebna zdravnica) prepričujejo, da človek potrebuje uravnoteženo prehrano. Vendar pa mislim, da ta formula velja za ljudi,ki so zdravi in je njiovo telo v ravnovesju. Ko telo ni v ravnovesju, so po mojih izkušnjah potrebni bolj drastični pristopi. Avoimuni paleo protokol ni mišljen do konca življenja, saj je res zelo restriktiven. Vendar pa, ko so prebavila zelo  prizadeta (in pri avtoimunih stanjih pogosto so), jih je najprej potrebno pomiriti in jim dati možnost obnove. Sama sem imela po črevesni infekciji, ki je verjetno sprožila moj spondiloartritis, tako slabo absorbcijo hranil, da je veliko ljudi mislilo, da imam motnjo hranjenja, saj sem izgledala kot taboriščnik. Šele v zadnjih dveh ali treh mesecih so moje prebavne težave (jutranja bolečina v želodcu in spahovanje, driske) večinoma izzvenele pa sem na paleo protokolu že več kot eno leto, kar mi kaže, da se telo še vedno zdravi in napreduje. Potreben je tudi čas. Bravo telo!

Vseeno pa opravim redno tudi osnovne krvne priskave,na zadnjem testu sem prosila tudi za kontrolo vitamina D, da se prepričam, da vse klapa tudi na mikro nivoju. To se mi zdi dobra kombinacija sodobne medicine in nekoliko alternativne oblike zdravljenja.

V zadnjem mesecu sem uvedla še eno spremembo. Odločila sem se zmanjšati vnos prehranskih dodatkov (oziroma prehenati z jemanjem odvisno od počutja). Ti so popularna tema v avtoimuni skupnosti in ljudje me pogosto vprašajo, kaj jemljem. Sama dodatkom že v osnovi nisem naklonjena in poizkušam čim več dobiti iz hrane (to telo tudi najbolje izkoristi). Vendar sem na začetku potrebovala dodatno podporo (in marsikdo jo). Imela sem krče v mišicah nog, ki so povsem izginili, ko sem dodala magnezij. Ko je bilo prisotno akutno vnetje, sem jemala tudi visoke doze ribjega olja (sledila sem skandinavski študiji, ki je dokazala zmanjšanje vnetja pri pacientih z ankilozirajočim spondilitisom ob vnosu visokih doz omega3 nenasičenih maščobnih kislin. Če koga zanima, lahko pošljem link). K zmanjšanju vnosa prehranskih dodatkom me je privedlo tudi sledeče:

– Pred kratkim sem bila na počitnicah, dodatkov nisem jemala. Ves čas sem se počutila celo bolje kot sicer, brez simptomov.

– Mislim, da si je moje telo zdaj že dovolj opomoglo, da lahko poizkusim, če zmore vse dobiti s prehrano.

– Pri dodatkih pogosto obstaja vprašanje, kakšna je res njihova sestava. Ali neka tableta res vsebujejo 1000mg vitamina C na primer? Gre za ogromno industrijo polno marketinških prijemov, ki ni vedno regulirana. Sama sem zapravila za dodatke do 100 evrov na mesec (na začetku tudi več), tako da (morbitni) prihranek ne bo zanemarljiv.

Če imate kaka vprašanja, misli ali komentarje, se javite. Tu smo zato, da si pomagamo. ❤

20170120_125559
Bogli se sprašuje: “Le kaj vse si bo še izmislila?”