Kdor me pozna malo dlje, ve, da potujem že od najstniških let. Najraje imam počasna potovanja z vlaki. Dve moji najljubši potovanji sta bili tisto s trans-sibirsko železnico (Moskva – Peking) in pa vožnja na Indian Pacific progi v Avstraliji. Občutek uresničevanja otroških sanj je nekaj čisto posebnega, napolni te z žarom, ki ne ugasne. Če kdaj potrebujete malo navdiha za uresničevanje vaših sanj, si lahko pogledate presunljivo zadnje predavanje Randya Pauscha, ki govori prav o tem.

Ko sem zbolela, so se zame potovanja za nekaj časa ustavila. Najprej zaradi fizičnega nelagodja, bolečin in utrujenosti, kasneje pa tudi zaradi novega načina prhranjevanja, ki sem mu bila predana bolj kot potovanjem. Ko se boriš za življenje, odločitev ni težka.

Vendar pa me popotniški duh ni zapustil. Malo pa se je vseeno moral prilagoditi na nove življenjske razmere. Zdaj, ko sem spet v starem pogonu, so na sporedu tudi potovanja (in srečanja s prijatelji po svetu). Ko potujem, se AIP prehrane vedno držim 100% brez pardona  To zahteva določene priprave in prilagoditve, na katere pa ne gledam negativno. Sama pot mi da veliko več pozitivnega in je vredna tistega ekstra truda.

Tukaj je zbranih nekaj osebnih izkušenj s poti, ki vam bodo morda v pomoč pri vašem načtrovanju (AIP obarvanega) potovanja.

  1. Če letim, si vedno pripravim svojo hrano. Zapakiram jo v plastične posodice in pojem na letališču ali pa med letom (če je daljši let). Nekateri poročajo, da na pot vzamejo tudi zmrznjeno juho (ker tako ni tekočina, jo lahko vzamejo na letalo), vendar pa sama tega še nisem poizkusila.
  2. S seboj vzamem tudi ‘varne’ AIP prigrizke, npr. kokosov čips, rožičevo čokolado, suho sadje ter nekaj vrečk čaja.
  3. Vedno poskrbim, da pijem med potjo veliko vode.
  4. Preden prispem na destinacijo, raziščem, kje si bom lahko kupila ‘mojo’ hrano.
  5. Vedno si najamem prenočišče, kjer imam dostop do kuhinje (airbnb je super varianta).
  6. Če sem na obisku, že v naprej povem, da se prehranjujem po posebni dieti (in zakaj). Vsi moji prijatelji so zelo razumevajoči in ponavadi skupaj pripravimo obrok in tudi oni jedo z mano (če pa ne, pa tudi ni problem). Glavno je, da svojega zdravja ne ogrožam zato, ker bi mi bilo neprijetno razlagati kako in kaj.
  7. S seboj ponavadi vzamem tudi nekaj ribjih konzerv. Če odpove vse drugo, se vedno najde solata, ki jo lahko pojem s svojimi ribami.
  8. Če grem v restavracijo, jasno sporočim svoje prehrambene potrebe. Navadno so vsi zelo pozorni in zaenkrat še nisem imela težav. Povem, da imam strogo dieto in česa ne smem jesti in vprašam, kaj mi svetujejo, naj naročim, da bo varno. Navadno je to kako meso na žaru in solata.
  9. Zaenkrat ponavadi potujem za krajša obdobja, da se ne utrudim preveč. Vendar pa imam v srednje-bližnji prihodnosti v planu daljše popotovanje po ameriških narodnih parkih.
  10. Sprostim se in maksimalno uživam v danih okoliščinah.

Zame so potovanja pomembna, ker mi omogočijo, da stopim ven iz svoje ‘comfort zone’ . To je obdobje rasti in učenja, ki name deluje zelo zdravilno. Zdaj sicer potujem malo drugače kot sem na primer pred 10 leti, vendar pa so spremembe del življenja vseh, ne samo nas s kroničnimi obolenji. In za svoje poti sem izredno hvaležna.

20170420_112340